Ob raznovrstnemu in uravnoteženemu jedilniku, ki je eden od temeljev zdravega življenja, starši dandanes kar pogosto ugotavljajo, da njihov otrok noče jesti. Ob tem se v njih porajajo različna vprašanja, dvomi in negativni občutki, ki sežejo vse od občutkov nemoči do samoobtoževanja in celo jeze ter besa. Starši bi namreč radi videli, da bi njihov otrok jedel ‘normalno’, kadar prehranjevanje ne poteka po njihovih pričakovanjih, pa so pogosto razočarani in v skrbeh, češ kaj je z otrokom vendar narobe.

Naj vas že na začetku potolažimo. Če otrok noče jesti, to največkrat ne pomeni nič drastičnega in opozorilnega. Nima vsak enakega teka, nekateri pojedo več, drugi manj in se ob tem povsem normalno razvijajo. Pomembno je, da se zavedate, da zna otrok, pa naj bo še tako majhen, zelo dobro odmeriti, koliko hrane potrebuje za najoptimalnejši razvoj. Vaša naloga je, da mu ponudite kar največ vrst različne hrane, torej da mu ponudite širok izbor možnosti, med katerimi lahko svobodno izbira.

Seveda pa lahko, če vaš otrok noče jesti, sami malce raziščete, zakaj je tako. Morda je že po naravi neješč. Morda pa, če se neješčnost pokaže kar naenkrat, za njo vseeno tiči kakšen konkreten razlog. Če torej opažate, da vaš otrok ne želi sodelovati pri družinskih obedih, navajamo nekaj morebitnih razlogov za to.

Zakaj otrok noče jesti?

  • Morda je bolan ali se slabo počuti. Dodatna razlaga tu ni potrebna. Tudi vi, kadar ste bolni, nimate teka, kajne? Preverite, kako je s tem. Če otrok kar naenkrat ni več živahen in dobrovoljen, če je zaspan, ima morda vročino ali je prehlajen, potem veste, zakaj otrok noče jesti.
  • Preprosto – ni lačen. Ali pa neke hrane ne mara. Morda je imel v času pred kosilom prigrizek ali pa je bila malica tako obilna, da ob času kosila še ne čuti lakote. Nič ne bo narobe, če enkrat en obrok preskoči. Naslednjič pa le preverite, kako je z morebitnimi vmesnimi prigrizki. Jih vzame sam, mu jih daje nekdo drug? Tudi pijača lahko otroka lažno nasiti.
  • Doživlja stisko in išče povezanost z vami. Povedano po domače – vzrok, da otrok noče jesti, je lahko tudi iskanje vaše pozornosti. Na ta način jo pridobi, pa četudi je ta izražena v obliki razočaranja ali jeze. Raje mu jo namenite v obliki skupnega časa, morda bo dovolj le deset ali dvajset minut, ki jih bosta preživela le sama. Brez sorojencev in drugih družinskih članov, brez telefona in televizije. Pustite otroku, da vas vodi – morda bi se želel z vami igrati, se sprehajati, pogledati kakšno knjigo ali pa se le crkljati.
  • Ve, da bo z upiranjem nekaj dosegel. Morda se kdaj zgodi, da otrok nekaj želi, ker je vaš odgovor nikalen, pa začne kričati, se metati po tleh, tarnati, celo jokati, metati stvari po tleh …. In ste mu potem ugodili zavoljo ljubega miru. Če je uspelo enkrat, je otrok prepričan, da bo tako tudi naslednjič, in eden od znakov, s katerimi želi nekaj doseči, je lahko tudi protest za mizo.
  • Pri prejšnjem hranjenju (ali več njih) je doživel negativno izkušnjo. Lahko se zgodi, da otrok noče jesti zato, ker hrano povezuje z nečim negativnim oziroma z neprijetnimi občutki. Siljenje s hrano, vpitje in prepiranje staršev za mizo, oštevanje ob večerji … Vse to so situacije, ki so za otroka mučne in si jih zapomni.

Kaj lahko naredite, če otrok noče jesti?

Našteli smo le nekaj vzrokov, zakaj otrok pri obrokih protestira. Lahko bi jih razdelili na telesne in čustvene. Kadar ste prepričani, da je z njegovim zdravjem in telesnim počutjem vse v redu, pa še vedno noče jesti, se morate vprašati, kaj je narobe na emocionalnem področju. Nekaj situacij smo sicer našteli, lahko bi jih še več. In če nikakor ne razberete, zakaj otrok noče jesti, si zapomnite naslednje: hranjenje naj postane prijetna rutina, ki vzbuja lepe občutke. Da je rutina ob majhnih otrocih vaša najboljša prijateljica, ste najbrž že ugotovili. Tudi obroki naj potekajo po nekem ustaljenem tiru, vedno na enak način. Družina se za mizo zbere, če se le da, ob približno enakih urah, pa čeprav je to med tednom fizično mogoče le ob večerjah. Vzdušje za mizo naj bo prijetno, sproščeno, pri čemer nikogar ne silimo, da mora jesti, temveč zbranim ponudimo kar najbolj raznoliko hrano. Če otrok noče jesti, je vsekakor dobro, da ima na mizi nekaj na izbiro. Pri obedu tudi ne obljubljajte kakršnih koli nagrad, če bo nekdo ‘zlata ptička’. Nagrade, če so pogoste, skrivajo nevarne pasti.

Ste se morda vprašali, kako se vi sami obnašate med hranjenjem? Pritisnite tipko ‘reset’ tudi pri sebi in se potrudite, da bodo obedi z vami zabavni, prijetni, vi pa nasmejani. Otrok, četudi vas ob hranjenju morda le opazuje iz dnevne sobe, bo zaznal razliko in se kmalu pridružil temu zabavnemu opravilu, ki združuje.

Pomembno pa je še nekaj. Dokler je vesel, dobrovoljen in aktiven, ni nič narobe, če kakšen dan otrok noče jesti. V kolikor je razdražen, bolehen ali pa stanje ‘stradanja’ traja dlje časa, pa le raziščite, kaj se dogaja. Lahko tudi s pomočjo pediatra.