Čebelice so to pomlad po dolini nabirale med po vseh cvetovih, kar jih je bilo. A čebelic je bilo ogromno, cvetov pa vedno manj, saj so kmetje kosili travo in s tem tudi poljske cvetlice. Zato so čebele žalostno iskale cvetove, kjer bi še lahko nabirale med, teh pa je bilo vsak dan manj in manj. Iskale so daleč od svojega panja, zato so vsak večer utrujene prišle domov, a medu so prinesle vedno manj. Enkrat pa so se odpravile na bližnji hrib, saj so videle, da tam že dolgo ni nihče kosil, hrib pa sploh ni bil tako daleč. Zato so se odločile, da ga bodo poimenovale kar zlati hrib in še danes je na zlatem hribu dovolj cvetlic za vse čebelice iz tistega panja.