Pravljice so izjemno dragoceno orodje za razvoj otroka. Otroške pravljice so vrata v svet domišljije, kjer meje ne obstajajo. Osrednji junaki vsake pravljice rešujejo težave na kreativne načine. Zato otroci skozi zgodbe razvijajo razumevanje moralnih vrednot, predvsem dobrote, poguma, pravičnosti in iznajdljivosti. Pravljice temeljijo na prepoznanih motivih – pogosto se pojavljajo čudeži, govoreče živali, skrivnostni predmeti ali ponavljajoča se števila kot simboli moči (na primer 3 ×, 7 ×). Prav ti elementi omogočijo, da si jih otrok zapomni in prenese na vsakdanjo realnost, kjer se spopada z novimi situacijami.
Pri branju pravljic igrajo pomembno vlogo slike in ilustracije. Za mlajše otroke vizualni prikazi olajšajo razumevanje zgodbe in oživijo besede. Pri starejših je lahko učinek drugačen. Ilustracije včasih omejijo otrokovo lastno ustvarjanje mentalnih podob. Zato je treba premišljeno izbrati različne izdaje – tiste z ilustracijami, ki spodbudijo razlaganje, in tiste brez, kjer otrokov um sam preprosto tvori svet. Starši in vzgojitelji naj sledijo starosti in sposobnostim otroka, ko izbirajo verzijo.
Pomemben vidik pravljic je, da jih lahko prilagodimo in uporabljamo kot orodje za dialog. Ko otrok posluša pravljico, je smiselno to zgodbo pretresti. Vprašanja kot “Kaj bi ti naredil na mestu junaka?” ali “Zakaj misliš, da se je nekaj zgodilo?” vzbudijo razmišljanje. S tem se zgodba ne konča ob zadnji povedi – postane del otrokove notranje refleksije.
Pravljice imajo zgodovino. Pravljice izvirajo iz antičnih časov. Zbrale so jih kulture po vsem svetu, zapisovalci in literati pa so jih v 19. stoletju uredili in začeli razširjati v sedanje oblike, ki jih poznamo. Tako ljudsko izročilo z dobro zgodbo in močjo ponavljanja lahko preživi skozi generacije in se prilagodi novim časom.
Niso vse pravljice narejene po meri – nekatere imajo kopico stereotipov, nasilja ali črno-belega ustroja situacij. Zato je ključna selekcija. Izbrati tiste, ki spodbujajo občutek varnosti, razumevanja, empatije. Te zanimive izmišljene zgodbe so del vzgoje, kjer otrok čuti, da ni sam s svojimi strahovi in dilemami. Skozi zgodbo vidi, kako lik premaguje ovire. To mu vzpostavlja gotovost, da jih lahko reši tudi sam.