Pripovedujejo: Nubia Zrimec (Kostarika/Nikaragva), Max Zimani (Zimbabve), Christoph Stiedl Porenta (Nemčija), Sergio Sozi (Italija), Nagisa Moritoki (Japonska), Olha Moroz (Ukrajina), Azad Karim (Irak), Hajrije Ajazaj (Kosovo)
Vsak od osmih pripovedovalcev, ki prihajajo iz različnih delov sveta, se nam bo predstavil s sebi ljubo pripovedjo iz svoje prve domovine. Pripovedovali bodo v slovenščini, k zgodbam pa primaknili drobce svojega maternega jezika, verze, morda celo melodije. Tokratni gostje so stari znanci festivala, saj so zgodbe iz svojih dežel že pripovedovali na preteklih prireditvah S pravljico okrog sveta.
Nubia Zrimec se je rodila v Kostariki, mladost pa je preživela v Nikaragvi. V Sloveniji živi od leta 1972. Kot lektorica za španski jezik je vrsto let poučevala na Oddelku za romanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani; zelo je uživala, ko je svojim študentom pripovedovala o kulturi in starih običajih daljne domovine. Zdaj šaljive pravljice iz Nikaragve pripoveduje svojim vnukom.
Max Zimani se je rodil v Zimbabveju. Vodi mlado nevladno organizacijo Zavod Global, zavod za globalno učenje in razvoj projektov, v katerem poteka projekt Pripovedovanje in zapisovanje ljudskih pripovedi sveta, ter folklorno skupino Kesukozi. Nastopa za otroke in odrasle, skupaj s sodelavci vodi delavnice po šolah in vrtcih, s katerimi otroke s pravljicami, glasbo in plesom seznanja z afriškim svetom ter medkulturnostjo. Pripravlja redne informativne in kulturne dogodke z željo, da bi ljudem približal afriško kulturo.
Christoph Steidl Porenta se je rodil v Münchnu in je torej Bavarec. Kot samostojni umetnik – zlatar, srebrokovač in restavrator žlahtnih kovin – živi v Sloveniji že skoraj dvajset let. Zgodbe in pravljice so del njegovega vsakdana, vsak izdelek, ki ga naredi, je prekovan z njimi. Kjer koli je, ga spremljajo bajeslovna bitja, za katera mislimo, da živijo le še v pravljicah. Christoph misli drugače. Le kdo ima prav?
Sergio Sozi se je rodil v Rimu, od leta 2000 pa živi v Sloveniji, kjer poučuje italijanski jezik in prevaja. Piše pesmi, prozo in literarno-kritiške članke za slovenske in italijanske časopise ter revije. Med njegovimi deli omenimo pesniško zbirko Oggetti volanti (Perugia 2000; zanjo je bil nominiran za nagrado Sandro Penna) in zbirko kratkih zgodb Il maniaco e altri racconti (Rim 2007). Kot pisatelj in pesnik je bil večkrat nominiran za literarne nagrade (mdr. Scritture di Frontiera 2002, Lapis Histriae 2008).
Nagisa Moritoki se je rodila na Japonskem. Poleg tega, da predava japonščino in predstavlja japonsko kulturo na Univerzi v Ljubljani, rada tudi poje in igra na japonske glasbene inštrumente. Pravljice vsak večer pripoveduje svojim otrokom, želi pa si, da bi jih nekoč znala pripovedovati prav tako očarljivo, kot jih je njej nekoč pripovedoval oče.
Olha Moroz je Ukrajinka, rojena v obmejnem mestu Užgorod, na tromeji med Ukrajino, Slovaško in Madžarsko. Rojstni kraj in njegova identiteta sta vplivala na njeno odprtost do drugih kultur. Odraščala je med zvoki babičinih pripovedi, ki so ji trajen zaklad modrosti in ljubezni do maternega jezika. To ljubezen prenaša naprej v svojih pesmih. V Slovenijo se je priselila pred več kot desetimi leti. Sedaj ljudsko izročilo Rusije in Ukrajine širi s pomočjo lutkovnih predstav za otroke, za ta namen sama izdeluje ročne lutke.
Azad Karim je Kurd, prihaja iz pokrajine Kurdistan na severnem delu Iraka. Likovno umetnost je najprej študiral v Bagdadu, nato še v Ljubljani. Živi in ustvarja v Ajdovščini. Po evropskih muzejih in tudi drugod po svetu vztrajno zasleduje kulturo svoje dežele, proučuje zbirke antičnih civilizacij in mezopotamsko kulturo. Njegova likovna dela opazno zaznamuje kulturno izročilo prostora, iz katerega je izšel. Sodeluje pri umetniških projektih za prepoznavanje kurdske umetnosti in umetnikov.
Hajrije Ajazaj se je rodila v kraju Korisha pri Prizrenu na Kosovu. Je poročena, mati treh otrok, po poklicu učiteljica fizike in matematike. V Slovenijo je prišla pred sedemnajstimi leti. Kot prostovoljka dela z otroki, ki so prišli s Kosova, sodeluje pa tudi s priseljenkami s Kosova v programu integriranja ranljivih skupin. Pravljice so ji blizu že od malega, saj ji je mama veliko pripovedovala. Zdaj jih Hajrije pripoveduje svojim otrokom.
Za odrasle
